Ob prvem srečanju s slikami Zvonka Pušnika vstopa v ospredje modra barva z vso svojo mistično, poduhovljeno kozmično razsežnostjo. V njegovih slikah začutim, prepoznam izkušnjo abstraktnega ekspresionizma. Slikar, ki za telo slike, za izhodišče svoje likovne izpovednosti poveže, izbere modro barvo, je slikar eksistencializma. V ospredju te geste prepoznam Paula Gauguina in njegovo vprašanje sebi in človeštvu: Od kod smo? Kaj smo? Kam gremo? Zvonkove slike premorejo to noto in še več, izkazujejo njegovo kontemplativno, transcendentno odzivanje na lastne impulze. Slike nastopajo kot nekakšne opne, umeščene v samo telo slike. S tem njegovim posebnim posegom se manifestira izredno pretanjeno, haptično taktilno likovno delo. V semantičnem, torej vsebinskem toraksu njegovih slik čutim, slutim sporočilnost, njegovo slikarsko entiteto.vsekakor smo priča občutljivemu ustvarjalcu, ki s svojimi deli govori, izpričuje, udejanja, formira likovno materijo v sfero, kjer razum ne zaseda prvenstvene vloge. Dela so najprej posegi v slikarstvo kot poslanstvo, s katerim vstopa v prostor zaznavanja iracionalnosti, emotivnosti in za slikarja pomembno polje intuitivnosti.
Ob Zvonkovih delih si zaželim, da bi avtor ohranil svojo držo do slikarstva.

Slov. Konjice, 9. 1. 2005                                                                         Milan Lamovec - DIDI